Novo stanovanje...jes!

Končno sem našla novo stanovanje. Na Facebooki sem nekako našla lastnika, prišla pogledat sobe in takoj ugotovila, da hočem tu ostati. Neverjetno, hiša ima celo internet! No in res, vse spakiram in ugotovim, da se selim le 6,5 km stran, torej ne bo problema. Načeloma bi šla lahko peš, a kaj ko so tu sami hribči in dolince, pa še tlakovane ceste so povsod in kovčki...Raje ne. Pogledam na internet avtobusne linije in vidim, da grem z avtobusom št. 14 do centra, tam prestopim na avtobus št. 42 in bom na cilju. Vesela sem bila, da sem našla bližnja postajališča, saj sem imela že okoli 40 kg prtljage, cimer mi je namreč zapustil veliko hrane, ko je odšel v Španijo. Izpred moje bivše hiše do avtobusne postaje je okoli 2 km. Nič takega. A s 40 kg prtljage je to že kar veliko. Prav smešno je bilo ko sem prečkala želežniško progo, ter se klobacala čez avtocesto, prek nadhoda (približno 30 stopnic) Pravi podvigi! Končno pridem do postaje in sem vesela, saj je težji del poti za mano. Tokrat nisem imela sreče s kavalirji, ki bi mi pomagali strpati mojo prtljago na star avtobus s tistimi strmimi stopnicami. Tako so pač potniki morali malo počakati, da sem vse uredila. Končno pridem v center, prečkam cesto, vidim tablo, kjer piše, da tu vozi številka 42. Super. In nato čakam. In čakam. Čakam 15 minut. Čakam pol ure. Nič hudega, si mislim, saj vedno pravijo, da avtobusi zamujajo. A vseeno za boljši občutek vprašam šoferja, če tu sploh vozi št. 42. Prikima mi in reče naj počakam. Čakam že eno uro, seveda na močnem soncu. Nato vprašam drugega šoferja in on mi reče, da 42ka vozi zelo poredko, a da pride čez 15 minut. Čakam že uro in pol, še vedno nič!!! Pride naslednji avtobus in povem šoferji, da je to normalno in on mi odvrne, da št. 42 sploh ne vozi več!!! Ne morem verjeti. In tega mi ostali šoferji niso znali povedati? Poskušam ostati mirna, a nekako mi ta njihova neorganiziranost in popolna zmedenost ni tako zelo všeč. Šoferju pokažem zemljevid in ga prosim, da mi pove, kateri avtobus naj vzamem, saj se na zemljevide ne zanašam več. Niti na napise na postaji. Šofer mi reče naj počakam številko 6. Lepo se mu zahvalim in še 15 minut čakam na šestito, nakar se končno pripelje, grem gor in preverim, če je to to. Šofer mi odvrne, da to ni pravi avtobus in mi reče naj počakam na številko 7. Takrat sem bila že kar malo jezna. Počakam št. 7 in šofer mi reče, da rabim št.6!!! Ok, mogoče bi bilo bolje, če bi vzela taksi. Vsega skupaj sem čakala že 3 ure. Pride naslednji avtobus, jaz se zapeljem eno postajo naprej, saj sem vedela, da so tam taksiji. In ravno hočem poklicati taksi, zagledam trolejbus (avtobus na elektriko) z napisom enega muzeja v bližini mojega stanovanja. No zgubiti nimam več kaj. In res, avtobus me je pripeljal direktno pred hišo. Kakšna sreča :D Ja, zanimivo potovanje. Za razdaljo 6,5 km sem potrebovala samo 3 ure... No vsaka lekcija nekaj stane, in pravijo, da moramo v vsem videti nekaj dobrega. Tokrat sem se naučila, da ne gre zaupati avtobusnim zemljevidom, niti ni najboljša rešitev vprašati šoferja, ampak preprosto poklicati taksi in takrat bo prišel pravi avtobus :D


No skratka, živim v nekakšni Erasmus hiši. V hiši nas je pet, dve Slovakinji, Turkinja, Brazilec in jaz. Vsak ima svojo sobo, delimo pa si kuhinjo in umivalne prostore. Za razmere tukaj je hiša zelo moderna in obnovljena, saj tukaj ni navade obnavljanja hiš, le kolikor je nujno, da se ravno ne podre. Cimri so vsi zelo prijazni. Že takoj ko sem vstopila v hišo, so mi razkazali prostore in mi skuhali čaj. Niti še nisem odložila kovčka, cimra Martina kriči iz sobe "Neverjetno, našla sem povratno letalsko karto za Tenerife za 20€, punce gremo. Tina saj greš zraven ne?" Jaz čisto šokirana, saj se niti ne poznamo, od njih ne vem drugega kot ime in državo bivanja. No zakaj pa ne sem si rekla in v naslednji minuti so bile karte rezervirane. Tako na hitro pa še nisem kupila letalske karte.

Skupna kuhinja je najboljši prostor v hiši. Tu se družimo, si skupaj kuhamo, spoznavamo recepte drugih držav. Včeraj sem skuhala cimru zelenjavni riž, nič lažjega. A je bil celi navdušen, da kaj takega še nikoli ni jedel in me prosil, če ga lahko naučim. Prav tako sem bila jaz šokirana, ko mi je Turkinja pripravila kosilo. Bilo je zelooo pekoče, komaj sem ga pojedla. Ona pa mi je rekla, da je naredila bolj blago, da ne bo prehudo zame. Skratka spoznavanje drugih kultur, navad, vrednot je naravnost fantastično. Na sliki levo je cimer Diego iz Brazilije, blažen med ženami. Ubošček :D Spodaj pa je še cimra Hatice iz Turčije in naše strme stopnice.