Presenečenja znova in znova

Ja...Počasi me na Portugalskem nič več ne preseneča. Zgodilo se je namreč nekega lepega sončnega popoldneva, da nekdo potrka na vrata. Grem odpret, vidim skupino mladih ljudi, neka gospodična pa mi hiti nekaj povedati. Razložim ji, da jo ne razumem in takoj začne govoriti po angleško. Razloži mi, da so skupina študentov ter da zbirajo prostovoljne prispevke za žure. Lepo me prosi če lahko darujem 10€ ali manj v "žurerski sklad". Ker ji nisem takoj odgovorila, saj sem bila šokirana, mi nato vse počasi razloži. Da so študentje, ki zelo radi žurajo, a da nimajo denarja za pijačo in zato hodijo od hiše do hiše in prosijo za denar. Nisem mogla verjeti. Si lahko to predstavljate v Sloveniji? Dober dan, mi smo študentje in radi bi se ga napili, a nimamo denarja. A darujete 10€ da nabavimo par litrov vodke, vina, pivo...??!! No kakorkoli, denarja jim nisem dala, sem jih pa vprašala, kakšen sistem izbiranja hiš imajo. Povedali so mi, da se razdelijo v več skupin ter tako obdelajo celo mesto. Očitno ljudje dajejo denar v te namene, sicer sem prepričana, da ne bi vztrajali.

Par dni za tem dogodkom se končno spravim za knjige, nakar zaslišim glasen smeh in petje na naši ulici. Pogledam skozi okno in vidim dve študentki, ki sedita na kontejnerju, glasno prepevata in prijazno pozdravljata vse mimoidoče. Nisem si mogla kaj, da ne bi šla dol in vprašala, zakaj gre. V smehu mi hitita razlagati, da je to kot nekakšen krst novih študentov. Prvi letniki, bruci, dobijo določeno nalogo od zadnjih letnikov, ki jo morajo opraviti. Če jo ne opravijo dobro, so kaznovani drugi letniki. Na Portugalskem imajo namreč uniforme, ki pa jih nosijo le za posebne priložnosti, ne vsak dan. Pod posebne priložnosti pa se ubistvu šteje vsak shod študentov, proslave, šolske prireditve, skratka za zabave. Prvi letniki pa to uniformo dobijo šele na koncu študijskega leta, maja meseca, ko imajo večdnevno študentsko zabavo tako imenovano "Queima das fitas", a o tem kdaj drugič. No in ker prvi letniki še nimajo uniforme, za določene naloge pa je uniforma nujna, kazen opravljajo drugi letniki. Presenečena sem bila, saj je pri nas navada, da se krsti bruce na začetku leta, tu pa kar celo leto. Po domače povedano, kadar se zadnjim letnikom zahoče. Tako so imeli še celo popoldne zabavo, slišal pa se je le močan smeh, saj so dobivali res zanimive naloge. Npr, ustaviti vsakega mimoidočega in ga vprašati kako se ima, poiskati nekoga, ki govori tri tuje jezike...

Ja ti študetje res poskrbijo, da jim ni dolgčas. Da pa meni v trgovini ni dolgčas vedno znova poskrbijo živilski artikli. Vakokrat ko grem v trgovino, kupim kaj napačnega. No počasi se že privajam. Se mi pa dogaja da kupim margarino namesto masla, kupila sem tudi dva mehčalca namesto detergenta in mehčalca, vsakokrat znova kupim slano maslo, namestno navadno maslo. A tega tu zelo težko dobiš...Ne vem kje je fora slanega masla. Kisle smetane sploh ne poznajo. Imajo pa radi lahke stvari. Npr, lahki jogurti, mleko, sir...težko dobiš "normalne" mlečne izdelke. Je pa sol zelo poceni, kilogram stane 15 centov.
Presenečena sem bila tudi, ko se videla urnik trgovskih centrov. Odprti so vsak dan do 12 oziroma 1h ponoči. Si lahko predstavljate, ga grete v nedeljo ob polnoči v trgovino z oblekami, ali pa si urejate nohte. Kar smešno. No, še veliko stvari je, ki človeka presenetijo, a za danes dovolj.

Pravijo da v Evropi poznamo dva ekstrema – Nemčijo in Portugalsko. Nemci, točni, organizirani, delavni, hitri in Portugalci, totalno neorganizirani, zmedeni, vedno zamujajo in še ena njihova tipična lastnost je lenoba. Večina Portugalcev je bradatih. Pa sem jih enkrat vprašala, če je to kakšna modna muha ali znak moškosti. Pa so mi preprosto odgovorili, da se jim ne da brit. Nekateri izmed njih si brke celo voskajo, da je učinek daljši. Uf to mora boleti. Pogosto slišiš stavke »saj bi si skuhal kaj, pa se mi ne da v trgovino« in podobno. Seveda se znotraj večine vedno najdejo izjeme, krivično bi bilo vse metati v en koš, a povprečje je tako. Da me ne bi kdo narobe razumel, ne želim samo kritizirati vse povprek, sploh ne, Portugalci so nasploh zelo prijetni in prijazni ljudje, ampak te kulturne razlike me včasih kar šokirajo. Tako večkrat slišim Nemce, da jim je včasih tukaj kar hudo. Če vidiš koga na avtobusni postaji, ki se jezi in je ves živčen, je to ponavadi kakšen Nemec. Tudi ne izgleda, da zamujanje koga moti, tukaj pri profesorjih velja tistih akademske pol ure, če ne več. Ko sem bila pri maši so ljudje prihajali v cerkev še pol ure po začetku, skoraj na koncu maše. In ko smo šli na večerjo, ki naj bi bila ob 19h, smo jo dobili šele ob 21h. Ampak ni slaba taktika, v dveh urah smo bili že tako lačni, da je bila večerja vsekakor dobra.

Ampak kot sem že rekla, so zelo topli ljudje, ki se radi poljubljajo. Zelo me je presenetilo, ko sem šla k maši in ko pride tisti del, kjer naj bi si podali roke, se oni poljubijo na lica. Zanimivo, ko cela cerkev hkrati cmoka. Enkrat se mi je zgodilo, da sva šla s cimrom v mesto in tam je bil policaj (spet), ki je cimra poznal. Takoj se ustavi, ga pozdravi in poljubi in nato da roko še meni in me poljubi na lice. Takoj je vedel, da sem tujka, saj nisem mogra prikriti šokiranega obraza. No ja prijazni policaji.

Skratka vsak dan znova me kakšna stvar preseneti. Presenetilo me je tudi, ko sem videla te lepe rože, kale ali škrnicelne po domače, ki rastejo kar med plevelom, pred skoraj vsako hišo. Ja, tukaj že en mesec vse cveti. No pa naj bo ta roža za vse žene in može, ki ste ta teden imeli praznik...

Novo stanovanje...jes!

Končno sem našla novo stanovanje. Na Facebooki sem nekako našla lastnika, prišla pogledat sobe in takoj ugotovila, da hočem tu ostati. Neverjetno, hiša ima celo internet! No in res, vse spakiram in ugotovim, da se selim le 6,5 km stran, torej ne bo problema. Načeloma bi šla lahko peš, a kaj ko so tu sami hribči in dolince, pa še tlakovane ceste so povsod in kovčki...Raje ne. Pogledam na internet avtobusne linije in vidim, da grem z avtobusom št. 14 do centra, tam prestopim na avtobus št. 42 in bom na cilju. Vesela sem bila, da sem našla bližnja postajališča, saj sem imela že okoli 40 kg prtljage, cimer mi je namreč zapustil veliko hrane, ko je odšel v Španijo. Izpred moje bivše hiše do avtobusne postaje je okoli 2 km. Nič takega. A s 40 kg prtljage je to že kar veliko. Prav smešno je bilo ko sem prečkala želežniško progo, ter se klobacala čez avtocesto, prek nadhoda (približno 30 stopnic) Pravi podvigi! Končno pridem do postaje in sem vesela, saj je težji del poti za mano. Tokrat nisem imela sreče s kavalirji, ki bi mi pomagali strpati mojo prtljago na star avtobus s tistimi strmimi stopnicami. Tako so pač potniki morali malo počakati, da sem vse uredila. Končno pridem v center, prečkam cesto, vidim tablo, kjer piše, da tu vozi številka 42. Super. In nato čakam. In čakam. Čakam 15 minut. Čakam pol ure. Nič hudega, si mislim, saj vedno pravijo, da avtobusi zamujajo. A vseeno za boljši občutek vprašam šoferja, če tu sploh vozi št. 42. Prikima mi in reče naj počakam. Čakam že eno uro, seveda na močnem soncu. Nato vprašam drugega šoferja in on mi reče, da 42ka vozi zelo poredko, a da pride čez 15 minut. Čakam že uro in pol, še vedno nič!!! Pride naslednji avtobus in povem šoferji, da je to normalno in on mi odvrne, da št. 42 sploh ne vozi več!!! Ne morem verjeti. In tega mi ostali šoferji niso znali povedati? Poskušam ostati mirna, a nekako mi ta njihova neorganiziranost in popolna zmedenost ni tako zelo všeč. Šoferju pokažem zemljevid in ga prosim, da mi pove, kateri avtobus naj vzamem, saj se na zemljevide ne zanašam več. Niti na napise na postaji. Šofer mi reče naj počakam številko 6. Lepo se mu zahvalim in še 15 minut čakam na šestito, nakar se končno pripelje, grem gor in preverim, če je to to. Šofer mi odvrne, da to ni pravi avtobus in mi reče naj počakam na številko 7. Takrat sem bila že kar malo jezna. Počakam št. 7 in šofer mi reče, da rabim št.6!!! Ok, mogoče bi bilo bolje, če bi vzela taksi. Vsega skupaj sem čakala že 3 ure. Pride naslednji avtobus, jaz se zapeljem eno postajo naprej, saj sem vedela, da so tam taksiji. In ravno hočem poklicati taksi, zagledam trolejbus (avtobus na elektriko) z napisom enega muzeja v bližini mojega stanovanja. No zgubiti nimam več kaj. In res, avtobus me je pripeljal direktno pred hišo. Kakšna sreča :D Ja, zanimivo potovanje. Za razdaljo 6,5 km sem potrebovala samo 3 ure... No vsaka lekcija nekaj stane, in pravijo, da moramo v vsem videti nekaj dobrega. Tokrat sem se naučila, da ne gre zaupati avtobusnim zemljevidom, niti ni najboljša rešitev vprašati šoferja, ampak preprosto poklicati taksi in takrat bo prišel pravi avtobus :D


No skratka, živim v nekakšni Erasmus hiši. V hiši nas je pet, dve Slovakinji, Turkinja, Brazilec in jaz. Vsak ima svojo sobo, delimo pa si kuhinjo in umivalne prostore. Za razmere tukaj je hiša zelo moderna in obnovljena, saj tukaj ni navade obnavljanja hiš, le kolikor je nujno, da se ravno ne podre. Cimri so vsi zelo prijazni. Že takoj ko sem vstopila v hišo, so mi razkazali prostore in mi skuhali čaj. Niti še nisem odložila kovčka, cimra Martina kriči iz sobe "Neverjetno, našla sem povratno letalsko karto za Tenerife za 20€, punce gremo. Tina saj greš zraven ne?" Jaz čisto šokirana, saj se niti ne poznamo, od njih ne vem drugega kot ime in državo bivanja. No zakaj pa ne sem si rekla in v naslednji minuti so bile karte rezervirane. Tako na hitro pa še nisem kupila letalske karte.

Skupna kuhinja je najboljši prostor v hiši. Tu se družimo, si skupaj kuhamo, spoznavamo recepte drugih držav. Včeraj sem skuhala cimru zelenjavni riž, nič lažjega. A je bil celi navdušen, da kaj takega še nikoli ni jedel in me prosil, če ga lahko naučim. Prav tako sem bila jaz šokirana, ko mi je Turkinja pripravila kosilo. Bilo je zelooo pekoče, komaj sem ga pojedla. Ona pa mi je rekla, da je naredila bolj blago, da ne bo prehudo zame. Skratka spoznavanje drugih kultur, navad, vrednot je naravnost fantastično. Na sliki levo je cimer Diego iz Brazilije, blažen med ženami. Ubošček :D Spodaj pa je še cimra Hatice iz Turčije in naše strme stopnice.