Com calma e devagar, não entre em pânico ali mirno in počasi, brez panike!

To je stavek, ki sem ga tukaj slišala že večkrat. Če ti pred nosom spelje avtobus, če v trgovini zmanjka prav tistega sira, ki si ga hotel kupiti, ali če ne veš kje si...Ne sekiraj se, vse se bo uredilo, če ne danes pa jutri, morda pojutrišnjem. Kot veste, si iščemo novo stanovanje. Saj to je čisto v redu, ljudje me že poznajo, med seboj se pozdravljajo, ampak sem predaleč od vsega, 45 minut hoje do prve trgovine, brez interneta, super cimer Roberto me je zapustil, ker je odšel na izmenjavo v Španijo, cimer Danijel (na sliki) pa je malce posebne sorte. Predvsem me moti, ker kadi v stanovanju.

No pa tudi hiša počasi razpada. Ampak na to sem se že privadila, saj so tu vse hiše stare in neobnovljene. Pač ne vlagajo denarja v materialne dobrine. Niso tako kot mi, ki celo življenje delamo samo zato, da živimo v kraljevskih hišah (tako so jih poimenovali Portugalci, ko sem jim pokazala nekaj slik naših za nas čisto navadnih hiš)

Denar raje porabijo zase, za svojo družino in prijatelje. Čisto druge vrednote. Skratka, kupila sem si časopis, v katerem so ponudbe za stanovanje. In vse lepo pregledam in se odpravim v center na ogled. Ko končno najdem pravo ulico in hišno številko (zemljevid ti namreč ne pomaga dosti, saj tu še niso slišali za table z imeni ulic, srečo imaš, če ima hiša hišno številko, ime ulice,če je, pa je napisano na zidu, na nekakših ploščicah) potrkam, odpre mi starejša gospa in povem ji, da sem prišla zaradi oglasa. Vsa začudena me samo pogleda in pove, da se tu nobena soba ne oddaja. Zanimivo. Enega stanovanja sploh našla nisem, eno pa je že bilo zasedeno. Ampak kot pravijo, če ne danes, pa jutri.

No ta njihova filozofija na "izi" mi je že kar prirasla k srcu. Saj imajo prav. Zakaj bi se obremenjevali s stvarmi, ki niso tako pomembne. Saj bo ravno tako v redu, če se rešijo naslednji dan. Z jezo in živčnostjo itak ne spremeniš ničesar. No priznam, da je včasih zelo težko tako razmišljati. Ni kaj, prihajam iz države, kjer vsi hitimo in je delo prevečkrat bolj pomembna vrednota kot družina, prijatelji, klepet s sosedom...

Še en zanimiva pogruntavščina. Zakaj bi čistil štedilnik, če ga lahko preprosto oviješ z alu folijo in jo kasneje, ko je umazana, odstraniš in imaš čist štedilnik. Neverjetno. Prilagam sliko, da mi boste verjeli.

Širjenje socialne mreže...

Uf...Že kar nekaj časa nisem nič napisala tako da zdaj kar ne vem kje naj začnem...No kot sem že omenjala, Portugalci so zelo glasni ljudje. Že na vlakih, tramvajih in avtobusih je čisto druga zgodba kot pri nas. Pri nas, vsaj v mestih, je navadno tako, da gremo eden mimo drugega, strmimo skozi okno ali pa imamo preprosto vsak svoje slušalke v ušesih. Tu pa je na vlaku kot na tržnici. Čeprav se ljudje med sabo ne poznajo, hitro vzpostavljajo stike in klepetajo eden čez drugega. Včeraj je prišla na avtobus mlada mamica z vozičkom in neki gospod je takoj vstal, ji rekel, da ji bo on čuval voziček, ona pa naj se kar usede. Moram priznati, da so tu moški pravi kavalirji. No saj se ne pritožujem nad našimi fanti :D


Enkrat prejšnji teden, niti se ne spomnim več kdaj, sva z Robertom gledala kaj drugega kot nogomet, Barcelona - Arsenal. Potem še malo klepetava, ura je bila že nekaj čez polnoč in počasi se odpravim spat. Začnem že rahlo sanjati, nakar zaslišim glasen smeh, klepet, petje. K cimru robertu so prišli sošolci na obisk, seveda sami Portugalci. Roberto pride takoj v mojo sobo in mi reče, da moram takoj dol. Pridem dol in vsa presenečena ugotovim, da so tam samo trije sošolci. Po jakosti zvoka sem bila prepričana da jih je vsaj deset.
Dekleti se mi takoj predstavita in nemudoma navdušeno povesta, da govorita angleško. Neverjetno. Bili sta na izmenjavi za celih 50 dni v Avstriji in res govorita lepo angleško, ne s tistim portugalskim naglasom "Aj hav tu go bekoz mi mama kuk lanč" Takoj nastane cela debata, toliko vsega mi hitita povedati, da jima sploh ne sledim. Vse o njihovih šolah, bogati tradiciji, tipičnih jedeh...Takoj se mi tudi ponudita kot turistični vodički po mestu in državi. Služba sprejeta.



Ubogi fantje sploh niso prišli na vrsto, da bi kaj povedali, saj smo samo punce govorile. Ups :P Nato me dekleti Soraia in Joana (na sliki levo) vprašata, če grem z njimi na eno kavico. "Zdaaaj???" je bila moja prva reakcija. Presenečeni nad mojim odgovorom mi povesta, da so Portugalci nočni ljudje in da so bari odprti do zjutraj. Tako sem spoznala veliko Portugalcev in nekako sem se počutila kot velikan. Tu je kajenje v barih še dovoljeno tako, da sem po 15 minutah imela že čisto krvave oči, saj smo se mi tega odnavadili. Bil je zanimiv večer. Portugalci so zelo temperamentni, energični. Tako večkrat pride do pretepa. Tako je bilo tudi tokrat. Dva kolega, ki sta se še nekaj časa nazaj objemala, sta se naslednjo sekundo že tepla. Punci sta mi rekli le, naj se ne sekiram, saj se to pogosto dogaja. In čez par minut sta bila kolega nazaj najboljša kolega.
Je pa tukaj nasploh ponudba v barih cenejša kot pri nas. Pivo (3 dcl) stane 0,40€! Ni čudno, da ga radi pijejo.

Moja ulica

Moja majhna sobica z nizkim stropom :D



Robertova juha...

Bom dia!

Portugalci so res zanimivi ljudje. Že preden sem prišla sem, nisem vedela ničesar, niti urnika, niti kako bodo izgledali izpiti, kdaj so počitnice...Izbrala sem si le 4 predmete, ki naj bi jih tu opravila, ter seveda hodila na predavanja. In končno se zmenim s koordinatorko za tuje študente, da se dobiva in mi pove kaj in kako naj bi to zgledalo. Zmeniva se za točno uro, a jaz pridem eno uro kasneje, saj sem si napačno prestavila uro :D Priletim hitro v pisarno, se opravičim, razložim situacijo, a vsi se mi samo smejijo in rečejo slavni »neum problema, portuges no time«

Waw ponavadi sem jaz vedno tista, ki zamuja in zaradi tega se ljudje vedno jezijo, tu pa zamudim eno uro in nobeden se s tem ne obremenjuje. Mislim, da se bom na to lahko navadila. Koordinatorka Fatima mi pove, da bom imela samo dve profesorici in sicer njo in profesorico Isabel. Izvedela sem, da hodim na privat šolo, ter da sem edina tuja študentka. V mojem razredu je celih 6 študentov. No, takega sistema pa res nisem vajena. Tu si res ne moreš privoščiti špricanja ali spanja med poukom. Predvsem pa se nisem še navadila na ta individualni pristop, delo z vsakim posebej. Povem jima, da sem zelo šokirana, saj nisem pričakovala, da bom edina Erasmus študentka. In nihče od mojih sošolcev ne govori angleško. Ker sem edina neportugalka predavanj seveda nebom imela v angleščini ampak v portugalščini :D Nato pa še čisto mimogrede izvem, da izbranih predmetov sploh ni ta semester, saj so jih morali zaradi povpraševanja premakniti na poletje. Tako sem si morala zbrati čisto druge predmete in še enkrat vse papirje izpolniti in poslati na mojo fakulteto.

Ker sem edina tuja študentka tukaj, sem postala zelo slavna :D Vsi me pozdravljajo in poljubljajo na lica (to je namreč njihova gesta spoštovanja) Vsi vedo, da sem Tina de Zlovenja. Smešen občutek. V Sloveniji polovica profesorjev še ve ne, da obstajam, tukaj pa me poznajo celo ljudje, ki jih niti sama ne poznam. Ja govorice hitro krožijo.

Kot sem že napisala, živim v hiši skupaj še z dvema študentoma. Eden je Roberto, ki je star 43 let, je pol Brazilec pol Japonec. Čeprav ne govori angleško, jaz pa ne portugalsko, se veliko pogovarjava. Povedal mi je, da je ločen, da želi nazaj v Brazilijo, da je Slovenija blizu Rusije!!!, pogovarjala sva se celo o časovnih pasovih in politiki. Je zelo prijazen, lahko bi se reklo kavalir. Zjutraj mi naredi zajtrk, zvečer pa skuha juho. Ker me je prvo noč res zelo zeblo, je v kuhinji zakuril ogenj in mi posodil kalolifer za v sobo. Čina kin vedno znova reče, kar pomeni Tina kraljica:D zvečer gledava National Geographic, ali pa me uči Japonščino:D Včasih mi je kar malo odveč ta njegova prijaznost, ker naredi vse namesto mene, ne dovoli mi pomivati posode, čistiti...No se bom že navadla.

Drugi cimer je Danijel in sem ga komaj včeraj spoznala. Zelo zanimiv fant. Tudi on in njegova punca ne govorita angleško, ampak vseeno smo se malo pogovarjali. Čisto tako mimogrede vzame nož iz torbe in mi reče, da ga uporablja za droge, a da jih sedaj opušča, da kadi le še marihuano in cigarete. Nato mi pokaže svoj debeli D&G prstan in mi pove, da je zelo praktičen, saj se je enkrat tepel z nekim fantom in ga je s tem prstanom do krvi razbil. Jaz, čisto šokirana se samo smejim. Kaj mi pa ostane drugega? No toliko o mojih slavnih cimrih :D

Ker mi ni potrebno iti na faks vsaki dan, sem se odločila, da se preselim v center. V tej sobi namreč nimam interneta, daleč od vsega dogajanja sem, Roberto gre naslednji teden v Španijo na izmenjavo, kopalnica itak razpada...vse to so razlogi, da si zdaj pospešeno iščem drugo stanovanje...

Portugalska...končno :D

Že od nekdaj rada potujem in sem od nekdaj vedela, da grem na izmenjavo če bo le možno. In evo me...Včeraj zvečer po celodnevnem potovanju končno prispela.

Vse je potekalo lepo in prav, dokler nisem prišla na letališče v Porto. Letališče je zelo veliko in ker nikoli ne vem, kje pristanejo naši kovčki, grem vedno za čredo ljudi. Še vedno je delovalo. A ne tokrat. Očitno nihče ni mel prtljage, razen osebne. Čudno se mi je zdelo, a nikjer nisem videla tabel za prtljago. In enostavno sem šla ven, da povprašam kako in kaj. Takoj sem opazila, da sem že preveč zunaj in da tukaj mojega kovčka ne bo. tako sem se obrnila in šla nazaj. Pa takoj priteče varnostnik, me prime pod roko in takoj usmeri k policiji. Tam razložim situacijo, da sem kao prvič na letališču in da nisem vedela kje je prtljaga. Policistka je zgledala zelo jezna, policaj pa itak ni znal angleško. Potem so me poslali še k tretjemu policaju, ki me je celega pregledal kot najhujšega zločinca. Zelo čudna se mu je zdela moja osebna izkaznica, saj jo je dolgo občudoval. Nato pa mi je na majico nalepil rumeno nalepko "lost &found" in me poslal nazaj k prvim policistom, kjer so me še enkrat pregledali in seveda mojo osebno prtljago. Vse so mi zmetali iz kovčka, nato pa me pospremili nazaj k prtljagi, kjer je bila, glej ga zlomka, samo še moj kovček. Problem rešen :D



Nato z metrojem do centra Porta, samo vprašaš pa ti vsi pomagajo, no če le vedo kje je točka, kamor želiš iti...

Očitno sem delovala zelo zmedena, ko sem iztopila iz metroja in takoj pride k meni Portugalec Michael iz Lizbone in mi reče, če mi lahko pomaga. Ja super, če se že ponuja ga je treba ponucat:) Pa še angleško je govoril.Ugotovila sva, da greva z istim vlakom. Tako mi je on vse uredil in razložil. Sicer sva za vlak plačala še enrat več, saj je bil prostor le v prvem razredu. No tudi to je nekaj, saj še v življenju nisem bila v takem luksuzu. Saj res, da sem plačala 21€ namesto 12€, ma sem imela kavo in vodo zastonj:) Med potjo mi itak ni bilo dolgčas...Potovali smo s hitrostjo 170 km na uro...zakon :P Ker lastnica hiše, kjer stanujem ne govori angleško sem prosila Michaela, da pokliče to gospo in ji pove, da prihajam, ter mu skuša razložiti, kje živim, seveda iz mojega telefona. A je bil tako prijazen, da je poklical kar iz svojega mobija in se vse zmenila...car...
Vse v redu in prav, ampak še zdaj ne razumem, kako mi ne znajo povedati svojega naslova? Vsaka hiša naj bi imela svojo ulico in številko. No ja kakorkoli, z Michaelom sva se zmenila, da ga pridem obiskat v Lizbono, nato pa sem šla v čakalno vrsto (20 metrov) za taksi. Predam taksistu navodila in takoj mi da vedet, da ne ve kje točno bi to bilo. Po dolgem lutanju po mestu sva se udala in poklicala lastnico in prispela na cilj.

Zelo zanimivo, ko se z nekom pogovarjaš, ne znaš pa skupnega jezika...Hvala Bogu za roke in slovar :) Stanujem v hiši skupaj s še dvema študentoma...Imam majhno, zelo preprosto sobico z zelo nizkim stropom. V hiši ni centralne (tako kot povsod) tako da me je celo noč zelooo zeblo...
So pa vsi zelo prijazni in se trudijo govoriti čeprav ne znajo.

No za danes bo dovolj...

Lep pozdrav vsem:D