Portugalska...končno :D

Že od nekdaj rada potujem in sem od nekdaj vedela, da grem na izmenjavo če bo le možno. In evo me...Včeraj zvečer po celodnevnem potovanju končno prispela.

Vse je potekalo lepo in prav, dokler nisem prišla na letališče v Porto. Letališče je zelo veliko in ker nikoli ne vem, kje pristanejo naši kovčki, grem vedno za čredo ljudi. Še vedno je delovalo. A ne tokrat. Očitno nihče ni mel prtljage, razen osebne. Čudno se mi je zdelo, a nikjer nisem videla tabel za prtljago. In enostavno sem šla ven, da povprašam kako in kaj. Takoj sem opazila, da sem že preveč zunaj in da tukaj mojega kovčka ne bo. tako sem se obrnila in šla nazaj. Pa takoj priteče varnostnik, me prime pod roko in takoj usmeri k policiji. Tam razložim situacijo, da sem kao prvič na letališču in da nisem vedela kje je prtljaga. Policistka je zgledala zelo jezna, policaj pa itak ni znal angleško. Potem so me poslali še k tretjemu policaju, ki me je celega pregledal kot najhujšega zločinca. Zelo čudna se mu je zdela moja osebna izkaznica, saj jo je dolgo občudoval. Nato pa mi je na majico nalepil rumeno nalepko "lost &found" in me poslal nazaj k prvim policistom, kjer so me še enkrat pregledali in seveda mojo osebno prtljago. Vse so mi zmetali iz kovčka, nato pa me pospremili nazaj k prtljagi, kjer je bila, glej ga zlomka, samo še moj kovček. Problem rešen :D



Nato z metrojem do centra Porta, samo vprašaš pa ti vsi pomagajo, no če le vedo kje je točka, kamor želiš iti...

Očitno sem delovala zelo zmedena, ko sem iztopila iz metroja in takoj pride k meni Portugalec Michael iz Lizbone in mi reče, če mi lahko pomaga. Ja super, če se že ponuja ga je treba ponucat:) Pa še angleško je govoril.Ugotovila sva, da greva z istim vlakom. Tako mi je on vse uredil in razložil. Sicer sva za vlak plačala še enrat več, saj je bil prostor le v prvem razredu. No tudi to je nekaj, saj še v življenju nisem bila v takem luksuzu. Saj res, da sem plačala 21€ namesto 12€, ma sem imela kavo in vodo zastonj:) Med potjo mi itak ni bilo dolgčas...Potovali smo s hitrostjo 170 km na uro...zakon :P Ker lastnica hiše, kjer stanujem ne govori angleško sem prosila Michaela, da pokliče to gospo in ji pove, da prihajam, ter mu skuša razložiti, kje živim, seveda iz mojega telefona. A je bil tako prijazen, da je poklical kar iz svojega mobija in se vse zmenila...car...
Vse v redu in prav, ampak še zdaj ne razumem, kako mi ne znajo povedati svojega naslova? Vsaka hiša naj bi imela svojo ulico in številko. No ja kakorkoli, z Michaelom sva se zmenila, da ga pridem obiskat v Lizbono, nato pa sem šla v čakalno vrsto (20 metrov) za taksi. Predam taksistu navodila in takoj mi da vedet, da ne ve kje točno bi to bilo. Po dolgem lutanju po mestu sva se udala in poklicala lastnico in prispela na cilj.

Zelo zanimivo, ko se z nekom pogovarjaš, ne znaš pa skupnega jezika...Hvala Bogu za roke in slovar :) Stanujem v hiši skupaj s še dvema študentoma...Imam majhno, zelo preprosto sobico z zelo nizkim stropom. V hiši ni centralne (tako kot povsod) tako da me je celo noč zelooo zeblo...
So pa vsi zelo prijazni in se trudijo govoriti čeprav ne znajo.

No za danes bo dovolj...

Lep pozdrav vsem:D