Bom dia!

Portugalci so res zanimivi ljudje. Že preden sem prišla sem, nisem vedela ničesar, niti urnika, niti kako bodo izgledali izpiti, kdaj so počitnice...Izbrala sem si le 4 predmete, ki naj bi jih tu opravila, ter seveda hodila na predavanja. In končno se zmenim s koordinatorko za tuje študente, da se dobiva in mi pove kaj in kako naj bi to zgledalo. Zmeniva se za točno uro, a jaz pridem eno uro kasneje, saj sem si napačno prestavila uro :D Priletim hitro v pisarno, se opravičim, razložim situacijo, a vsi se mi samo smejijo in rečejo slavni »neum problema, portuges no time«

Waw ponavadi sem jaz vedno tista, ki zamuja in zaradi tega se ljudje vedno jezijo, tu pa zamudim eno uro in nobeden se s tem ne obremenjuje. Mislim, da se bom na to lahko navadila. Koordinatorka Fatima mi pove, da bom imela samo dve profesorici in sicer njo in profesorico Isabel. Izvedela sem, da hodim na privat šolo, ter da sem edina tuja študentka. V mojem razredu je celih 6 študentov. No, takega sistema pa res nisem vajena. Tu si res ne moreš privoščiti špricanja ali spanja med poukom. Predvsem pa se nisem še navadila na ta individualni pristop, delo z vsakim posebej. Povem jima, da sem zelo šokirana, saj nisem pričakovala, da bom edina Erasmus študentka. In nihče od mojih sošolcev ne govori angleško. Ker sem edina neportugalka predavanj seveda nebom imela v angleščini ampak v portugalščini :D Nato pa še čisto mimogrede izvem, da izbranih predmetov sploh ni ta semester, saj so jih morali zaradi povpraševanja premakniti na poletje. Tako sem si morala zbrati čisto druge predmete in še enkrat vse papirje izpolniti in poslati na mojo fakulteto.

Ker sem edina tuja študentka tukaj, sem postala zelo slavna :D Vsi me pozdravljajo in poljubljajo na lica (to je namreč njihova gesta spoštovanja) Vsi vedo, da sem Tina de Zlovenja. Smešen občutek. V Sloveniji polovica profesorjev še ve ne, da obstajam, tukaj pa me poznajo celo ljudje, ki jih niti sama ne poznam. Ja govorice hitro krožijo.

Kot sem že napisala, živim v hiši skupaj še z dvema študentoma. Eden je Roberto, ki je star 43 let, je pol Brazilec pol Japonec. Čeprav ne govori angleško, jaz pa ne portugalsko, se veliko pogovarjava. Povedal mi je, da je ločen, da želi nazaj v Brazilijo, da je Slovenija blizu Rusije!!!, pogovarjala sva se celo o časovnih pasovih in politiki. Je zelo prijazen, lahko bi se reklo kavalir. Zjutraj mi naredi zajtrk, zvečer pa skuha juho. Ker me je prvo noč res zelo zeblo, je v kuhinji zakuril ogenj in mi posodil kalolifer za v sobo. Čina kin vedno znova reče, kar pomeni Tina kraljica:D zvečer gledava National Geographic, ali pa me uči Japonščino:D Včasih mi je kar malo odveč ta njegova prijaznost, ker naredi vse namesto mene, ne dovoli mi pomivati posode, čistiti...No se bom že navadla.

Drugi cimer je Danijel in sem ga komaj včeraj spoznala. Zelo zanimiv fant. Tudi on in njegova punca ne govorita angleško, ampak vseeno smo se malo pogovarjali. Čisto tako mimogrede vzame nož iz torbe in mi reče, da ga uporablja za droge, a da jih sedaj opušča, da kadi le še marihuano in cigarete. Nato mi pokaže svoj debeli D&G prstan in mi pove, da je zelo praktičen, saj se je enkrat tepel z nekim fantom in ga je s tem prstanom do krvi razbil. Jaz, čisto šokirana se samo smejim. Kaj mi pa ostane drugega? No toliko o mojih slavnih cimrih :D

Ker mi ni potrebno iti na faks vsaki dan, sem se odločila, da se preselim v center. V tej sobi namreč nimam interneta, daleč od vsega dogajanja sem, Roberto gre naslednji teden v Španijo na izmenjavo, kopalnica itak razpada...vse to so razlogi, da si zdaj pospešeno iščem drugo stanovanje...